Ko stojim v vrsti pred v turkizno oblečenim stolom na
Adrii Airways, mi iz hlačnega žepa na preprogo pade
posmrkan robček.
Izgleda kot velika bela ptica, ki je neslišno pristala
na gladini zaspanega jezera in počiva.
Ko pridem na vrsto, kupim karto v Ameriko.
Čez 2 meseca se vkrcam na letalo, letim v
Frankfurt, čakam 5 ur, presedem in letim v New
York.
Tam vzamem taksi ter se peljem v banko,
kjer odprem račun in za darilo prejmem pištolo
Browning BDM 9mm.
2 leti preživim med natakarji, pomivalci posode,
snažilkami sekretov, čefurji in prostituti.
Delam z njimi, smejem se z njimi, fukam z njimi
in zbiram drobiž, da si vsak dan kupim 1 topel obrok.
Noči preždim v najeti polkletni kamri, ki ima kopalnico na hodniku.
Ne berem.
Vizo podaljšujem z izgovori, ki jim nihče ne verjame.
2x tedensko hodim zvečer na strelišče v sosednji ulici, učim
se uporabljati svojo pištolo.
Po letu in pol zadovoljivo zadevam tarče.
Po dveh letih kupim karto in se vrnem.
Na letališču vzamem taksi.
Peljem se 3 ure in pol do vznožja hriba iz otroštva.
Vsebino kovčka izpraznim v zbiralnik obleke za Karitas,
kovček odvržem,
povzpnem se na hrib in hodim do previsne stene pod
vrhom.
Sedem,
prižgem si Lucky Strike,
z vžigalnikom zažgem vse papirje, na katerih je moje ime.
V miru in zbrano kadim ter uživam v razgledu.
Ko pokadim, stopim na rob previsne stene,
vzamem iz žepa pištolo ter se
ustrelim v glavo,
ob čemer vidim sliko popolnoma belega laboda na
gladini mirnega jezera, ki počiva.
Odboj zaradi sile izstreljenega naboja
me katapultira dobra 2 metra nazaj, da padem v brezno.
Moja punca ima dolge lase,
razmršene in kodrave, do riti –
kaj do riti, do kolen! -
in, kadar dežuje, kar do gležnjev ...
Tedaj ležem vanje, ona pa me
nežno ziblje, da se mi zdi, da letim.
Moj fant ima vijolične oči,
zelo krhke, svetleče nohte
in nežno kožo na bokih.
On je po poklicu železničar
in upravlja moje strasti,
po vzporednih tirnicah jih
potrpežljivo, natančno vodi v
pristanišča. Rad ima Človek, ne jezi se, cirkus
in zelenjavno juho s kuskusom.
Moja punca je vesele narave
in redno na glas bere francoske simboliste.
Ima svoj usnjeni pas, svojo škatlo z orodjem,
svojo B&D bormašino z vsemi nastavki in
obožuje temno rdeče čipkaste modrce.
Ona dela v knjižnici. Vsem v službi je povedala,
da hodiva, zato mi zdaj gledajo skoz prste
v zvezi z zamudninami.
Kadar teče moja punca čez polje, se še veter in oblaki
zavistno ozirajo za njo in njeno divjo grivo.
Moj fant se uči ruščine. Manjka mu en prednji zob,
zato se za pusta vselej našemi v zajca. Enkrat pa se je
v kavbojca, vendar mu ni nihče nasedel. Vsi so kričali:
»Pa gdje si, zeko?!«
Moj fant pije kavo brez, v avtu posluša kasete
s slovenskimi mešanimi pevskimi zbori,
na kolesu žvižga ter v spanju nerazločno mrmra in pogrkuje.
Ko se poljublja, ima moj fant vselej široko odprte oči.
Njegova narava je manihejska,
ona je konformistka z razlogom.
On je egocentričen, toda hkrati ni pasiven,
njene roke se srebrno svetlikajo skozi noč.
Nekega dne sta se spoznala. Eden
je zvonil spodaj, drugi je spal zgoraj.
Seveda – odtlej
sta neločljiva,
moja punca in moj fant.
Ob večerih hodita lovit,
med naročanjem naslednje runde se
pomenkujeta o lokacijah prodajaln Hobiprograma, o ruskem realizmu
in o APZ Tone Tomšič,
izmenjujeta recepte, drug drugemu čekirata scepljene konice,
se režita ko dva stara prasca, ko
kadita neke smrdeče smotke sumljivega izvora.
Mene že davno ni več v sliki,
jaz sedim doma, pletem in pišem poezijo.
To je primer, kako se kdaj zgodi,
da stranski enoti dveh množic izničita svoj presek,
ali, kot pravi star čebelji pregovor, kdor
sedi na dveh stolih, ta je biseksič ali pa mora imeti
res tolsto rit.
izdati se moram
če naj se ne izdam
kdor išče tišino
hodi po gozdu in gleda živali
od daleč
kdor hoče knjigo
s svojim imenom
ga seka
kdor moli ta zbira
v molku je eno s seboj
kdor piše izdaja
kriči to kar misli da misli
za vse
jaz segam vase in se obračam
odznotraj navzven
kar je izdano
je zunaj je tuje –
a sliši se le to
kar je izdano
drugo umolkne zakrkne
in vate odmre